Prepis intervjuja iz revije Družina:
Večer v krogu prijateljev, zdravica za rojstni dan, poročno slavje, praznovanje ob krstu,... Povsod (vsaj) kozarček, če ne ravno žganega, pa vsaj tistega iz vinskih grozdov ali hmelja. Slovenska tradicija, zaradi katere ima 40 odstotkov srednje generacije težave z alkoholom. Alkoholizem je težava, ki prinaša mnogo trpljenja ne le bolniku samemu, ampak vsaj še njegovi družini. O osebnih izkušnjah z alkoholizmom so po romanju alkoholikov na Brezje odkrito spregovorili pater Avguštin Novak, Franjo Tomazini in zakonca Stanislava in Sandi Gorenc.
Slovenci smo znani po precej visoki stopnji splošne tolerance do alkohola. Se ta praksa v zadnjem času z ozaveščanjem problema alkoholizma spreminja?
P. Avguštin: V zadnjih desetih do petnajstih letih bolj zasledujem te stvari in se o alkoholizmu več piše in govori, jaz pa sem bil takrat, ko sem sam pil, čisto nepripravljen in nepoučen o teh stvareh – bil sem samostanski ekonom in sem imel ves čas opravka z alkoholom, ko sem sprejemal delavce ali druge goste. Posli so se večinoma sklepali v samostanski kleti.
Franjo: Še zmeraj so te navade. Ko sem šel na zdravljenje v Begunje, so me presenetile besede, da se v Sloveniji pije ob rojstvu in ob smrti. Kako resnično! O alkoholu se več govori, a dejansko bi morali preprečiti tako lahko dostopnost do njega. Pri tem me najbolj skrbijo naši otroci, ki preveč posegajo po njem. Ko sem bil majhen, nisem mogel sam priti do alkohola, danes ima dostop do njega čisto vsak.
Sandi: Preveč je dostopen in cene so še prenizke. Poglejmo, kdaj človek neha piti ali kaditi: bodisi zaradi zdravja bodisi finančne nezmogljivosti. Poleg tega je alkohol danes dostopen povsod, celo na bencinskih črpalkah.
Kdaj se je vaša bolezen alkoholizma pravzaprav začela in kdaj ste sprevideli, da nekaj ni več v redu? Kateri so bili motivi ali dejavniki, ki so sprožili najprej priznanje problema in odločitev za zdravljenje?
P. Avguštin: Mene so na to opozorili drugi – najprej sicer s stavki, ki so mi prišli na ušesa preko drugih, da se govori, da ga rad nagnem, potem tudi bolj konkretno, a sem to občutil kot napad. Branil sem se z zanikanjem, skrivanjem, opravičevanjem, potem obrambo – videl sem le napake drugih. Šele ko mi je sobrat na zelo nevsiljiv način predstavil zdravljenje, ki ga je obiskoval tudi drug mlajši duhovnik, sem se dal prepričati.
Franjo: Vedno mora miniti neka doba. Prvič sem si priznal, ko so šli otroci v srednjo šolo. Opazil sem, da so se mi izogibali, se zapirali v svoje sobe. Tudi prepiranje z ženo je bilo na dnevnem redu. Za tri leta sem prenehal piti, a se je nato vleklo še šest let. Potem me je nekega dne hčerka vprašala, kaj bo z mano. Odgovoril sem ji, da če ne bom nehal v dveh mesecih, grem v Begunje (v psihiatrično bolnišnico, op. a.). Tako je tudi bilo. Ko sem se znašel tam, sem sprevidel, da bom moral nekaj narediti na sebi, če bom hotel pridobiti nazaj izgubljeno zaupanje domačih. Vključil sem se v klub zdravljenih alkoholikov in tam dobil nove prijatelje ter veliko zaupanja. Žena mi zdaj pove, da mi spet zaupa. Najbolj enostavno je nehati piti, težko pa je ponovno zaživeti v družini.
Sandi: Kdo ve, kdaj se je to že začelo?! Vsekakor se je nadaljevalo, ko sem se ponovno poročil: vse je bilo lepo, ves čas sem bil »malo pod gasom«. Takrat se je še dalo, a ko je bilo treba vklopiti glavo za reševanje stvari na sodišču, se je zapletalo. Sčasoma tudi samokolnica ni več hotela iti naravnost. In sam sebi reči, da tako ne gre več, je težko – raje si tiho in se boriš sam s sabo, hkrati pa samo iščeš, kako bi prišel do steklenice. Nekako se ti potem uspe odvaditi, a pridobiti zaupanje domačih ... Ne vem, če to sploh lahko še kdaj dobiš nazaj.
O tem je na romanju alkoholikov zelo neposredno spregovoril tudi pater Christian Gostečnik.
Sandi: Res je tako, kot je povedal. Največja bolečina zame je, da se za to, kar si počel, ne moreš opravičiti – ne samemu sebi, ne domačim. S tem se moraš sprijazniti in živeti. Precej hudo je sprejeti tudi to, da se marsičesa za nazaj ne spomniš in ti za tvoje neumnosti povedo domači.
Stanislava, kako ste vi videli svojega moža? Zakaj ste tolerirala njegovo pitje?
Stanislava: Ko danes gledam nazaj na moje otroštvo, prvi in drugi zakon, bi mi kdo rekel, da lahko napišem znanstvenofantastično knjigo. Kot otrok me je mama zavrgla in so me vzgajali stari starši. Verjetno sem se zaradi tega pomanjkanja zelo mlada poročila v družino, kjer je bil že oče nasilen in marsikdaj sem sebi in otroku dobesedno reševala življenje. Toda bila sem mlada, drugačnega življenja sploh nisem poznala. Šele ko sem se začela družiti z drugimi ljudmi, ki so mi dopovedovali, da me bo moj mož enkrat ubil, sem se odločila nekaj narediti. Najbolj neumno je, da sem vse to tolerirala – ves čas sem razglabljala o vzrokih, zakaj pije in ga zaslepljeno opravičevala.
Bi danes ravnali drugače?
Stanislava: Danes bi takoj dala ultimat – ali jaz ali steklenica?! Danes se ne bi spraševala, zakaj to počne. Vsak se sam odloči, da pije. Ko sem se odselila, sem svobodno zadihala in potem spoznala Sandija, ki se mi je zdel tako nežna duša, a se je vsa zgodba žal le ponovila. Marsikdaj so mi ga že dopoldne pripeljali vsega pijanega in sem ga zaklenila v stanovanje, da mi ne bi kaj ušpičil in da sem šla lahko popoldne delat. Sicer so bili dnevi, ko ni pil, pa potem tudi dnevi, ko se je »na mrtvo« napil. Nisem mu mogla zaupati. Tudi danes kljub zdravljenju ne morem reči, da je zaupanje popolno – šele zdaj je pravzaprav hudo, ker se mož umika v samoto. Trenutno samo zaupam v Božjo pomoč. Včasih je tako hudo, da si za trenutek zaželim, da bi še pil. A kot pravi p. Gostečnik – mož mora priti nazaj v odnose, jaz ne morem.
Franjo: Prav zato so tu klubi zdravljenih alkoholikov – če ne bi hodil skupaj z ženo, se ne bi tako dobro končalo. Tam veliko odnesemo od predavanj različnih strokovnjakov. Žena pravi, da je šele tam začela drugače razmišljati in pridobivati nazaj zaupanje.
Torej velik del procesa predstavlja pridobivanje zaupanja. Kako pa je s tem v skupnosti za samostanskimi zidovi, p. Avguštin – se o tem lahko odkrito pogovarjate?
P. Avguštin: Zdaj ko se je stvar razčistila, se lahko, dokler pa sem pil in tudi nekaj let po zdravljenju pa je bilo nezaupanje veliko. Slišal sem tudi mnogo pripomb, a to sem moral požreti. Zdaj pa sem še sam presenečen, da se je ozračje tako sprostilo, da se pogovarjamo o teh problemih. Slišim pa, da se na srečanjih škofov, duhovnikov ali redovnih predstojnikov nekako bojijo odkrito govoriti o teh temah.
Prav o tem bi želela še nekoliko spregovoriti – po eni strani gre za mistificiranje in tabuiziranje težave, po drugi pa morda še toliko bolj v katoliških krogih poskušamo zmanjševati njeno težo ali se raje o tem sploh ne pogovarjamo odkrito, saj se vendarle trudimo za »drugačno«, boljše življenje. Statistik sicer nimamo, vemo pa, da alkoholizem je prisoten – tako med laiki, izvzeti niso niti kleriki.
P. Avguštin: Tako je – duhovniki smo med sabo zelo sproščeni, ko se na primer pošalimo na račun alkohola, a ko to postane težava, si pa o tem ne upamo spregovoriti. Morda smo duhovniki glede tega še prav posebni ljudje, kar so povedale tudi terapevtke v Idriji – da je z nami težje delati, da smo malo posebni. Misliš, da lahko vse sam rešiš, da vse veš … Razumem pa, da je to duhovnikom, ki so sami na farah še precej težje kot meni, ki živim v privilegiranem okolju, saj sem v samostanu, v skupnosti.
Kakšno vlogo je imela pri procesu zdravljenja vera?
Franjo: Sam se dostikrat spominjam, da sem še v času, ko sem pil, velikokrat rekel – če mi neka stvar uspe, grem pa na Brezje. In vedno se mi je to izpolnilo. Kaj sem takrat molil, se razen tega, da sem prosil za pamet, sicer ne spominjam, vem pa, da je molitev vedno pomagala. Če ne drugega, me je sprostila.
Sandi: Pri nas smo bili verni, ampak bolj slabo. Šele potem sva z ženo začela biti bolj dejavna – hvala Bogu za duhovne vaje, odrasle skavte, Frančiškov svetni red, prebiranje Svetega pisma (prej nisem znal najti niti odlomkov, danes pa vem, da je v njem veliko dobrih stvari). Pri zdravljenju brez vere ne bi šlo, saj mislim, da glava sama tega ne bi zmogla.
Stanislava: Ko se mi je dogajajo tisto najhujše, sem izgubila še službo, kar pa je bilo dobro, saj sem šele takrat odkrila prostovoljno delo z ostarelimi, bolnimi, odvisniki, materami v materinskem domu, Frančiškov tretji red … Šele takrat sem začutila, kaj pomeni biti poklican v nekaj. Vse to mi je dajalo tolažbo, predvsem pa me je umirjalo. Če teh reči ne bi bilo, bi počasi umirala, tako fizično kot duhovno.
Pater, pri vas je bila vera verjetno vedno prisotna. Se je zaradi alkoholizma kaj spremenilo?
P. Avguštin: Vedno sem se spraševal, kakšne namene ima z mano Bog. Tudi ko sem hodil v bolnišnično kapelo v Idriji, so me drugi spraševali o tem, a na to težko odgovorim. Po eni strani molitev gotovo pomaga. Mogoče sem delal napako, ker sem molil k Bogu, naj mi pomaga, da bom sam zmogel iti čez vse težave. Mislil sem – če bom dovolj molil in hodil na romanja, se bo enkrat že nabralo toliko, da bom lahko rekel: »Adijo, odvisnost, jaz sem zdaj v redu!« A to ne gre tako »poceni«. Po koncu zdravljenja v Idriji sem še trikrat podlegel alkoholu, potem pa je prišel milostni trenutek, ki je verjetno v Božjem načrtu, da sem zmogel. Prišlo je takrat in na tak način, ko se tega sploh nisem zavedal.
Zakaj alkoholiki nikoli ne rečete, da ste nekdanji alkoholiki, ampak zdravljeni alkoholiki? Zdi se mi, da morate biti po vsem tem precej pogumni in premagati sram, da tako odkrito govorite o sebi.
P. Avguštin: Nikoli nisi zares ozdravljen. Tudi meni je bilo to sprva težko sprejeti: to, da ne bom smel nikoli več piti in se ves čas braniti ponujene pijače. Šele zdaj po petih letih lahko rečem, da sem sproščen – tudi če mi kdo ponudi kozarec pijače, povem, da sem zdravljen alkoholik in se ne skrivam več z razlagami, da je tako zaradi zdravja ali česa podobnega.
Franjo: Sem zelo hvaležen za povabilo Imreta Jerebica s Karitasa, da sem o tem lahko spregovoril na televiziji in radiu. Sprva me je bilo najbolj strah reakcije ljudi v domačih Lescah – le kaj si bodo zdaj mislili o meni?! Bilo je ravno obratno. K meni so prihajali tisti, za katere sem prej mislil, da imajo čudovite družine in mi pripovedovali svoje težave. Še najbolj se me je dotaknilo, ko je prišel nekdanji pivski kolega in mi čestital ter rekel, da je vse, kar sem povedal, resnica in da zdaj vse to čaka tudi njega. Če me ni bilo sram prej, ko sem pil, zakaj bi me bilo zdaj, ko sem zdravljen!?
Stanislava: Takih soočenj z nami, ki smo o tem pripravljeni govoriti, bi moralo biti več. S tem lahko marsikoga zbudimo, pomagamo, da se odloči za zdravljenje, morda se bo zaradi tega rešil kak zakon … Poleg tega pa tako pomagamo tudi sebi. Narobe je, ko ljudje rečejo, da to ni njihov problem – jaz pravim, da je to problem vseh nas! Vsi na svetu smo veriga in niti za en člen ti ne sme biti vseeno, saj boš zaradi njegove težave tudi ti nepopoln.
Sandi: Jaz si mislim – kaj bi me bilo zdaj sram? To sem jaz. Mene je sram za to, kakšen sem bil, ne kakšen sem zdaj! O tem bi se moralo več govoriti. Na televiziji take oddaje sicer so, a tako pozno zvečer, da jih ne gleda veliko ljudi.
Stanislava: S tem je povezan tudi sram domačih – dokler je bilo mene sram zaradi moža, se ni premaknilo. Si pomagam, če krivim sebe? Nič. Samo podaljševala sem trpljenje, ker nisem znala dati ultimata.
