S klubom in njegovimi člani sem se prvič seznanil na tradicionalnem pohodu 2.1.2011. Takrat sem še obiskoval dnevno bolnico v Begunjah. Sprva sem bil zadržan in zbegan. Kmalu sem se spoprijateljil z člani.
Za menoj so prišli še zdravljenci, S katerimi smo bili skupaj v Begunjah. Vzdušje je postalo sproščeno. Začeli smo se družiti, ne samo na tedenskih sestankih, ampak tudi na izletih in pohodih, ki smo jih organizirali skupaj. Sedaj imamo 2 tabora na leto, ki potekata čez cel vikend. Pridružijo se nam tudi veterani in to je idealna priložnost za pridobivanje izkušenj od starejših članov.
Klub mi nudi veliko podpore. S člani se lahko odkrito pogovarjamo o svojih težavah in uspehih. Naše zgodbe so si zelo podobne pa obenem različne. Popolnoma si zaupamo. Veliko lažje se je vključiti v normalno življenje ob podpori ljudi, ki so to že naredili.
Ljudje težko razumejo, da je alkoholizem bolezen, kot rak. Težko razumejo, kaj vse smo mi in naši bližnji prebrodili. Za nas je vsak dan posebej zmaga, vendar pa bo bitka z alkoholom trajala do smrti. Veliko jih to bitko izgubi, zato je pomembno da se ljudje kot smo mi, družimo in spodbujamo med seboj. Kljub temu, da je uspešnost zdravljenja samo 5%, pomeni da si na 100 alkoholikov 5 alkoholikov uspe urediti življenje. Vendar pa je vzpodbudno dejstvo, da si z urejanjem življenja enega zdravljenega alkoolika, izboljšajo življenje še trije družinski član (v povprečju). Tako pa ta odstotek ni več zanemarljiv.
Za boljše življenje brez alkohola.
Igor
